Paradižnik S. Marzano 2

Lycopersicon esculentum

Klasični italijanski pelati, zelo primerni za mezge in omake, saj imajo zelo debelo meso. Plodovi so srednje veliki, podolgovati in zelo čvrsti, tudi ko so že zelo zreli. Rastline so zelo močne in potrebujejo oporo. Čista sorta (ni hibrid).

Velikost plodov: srednje veliki

Zgodnost sorte: srednje pozna

Paradižnik sejemo v notranje prostore že v februarju in marcu, da vzgojimo sadike, ki jih po koncu nevarnosti slane (običajno po 15. maju) presadimo ven, v toplejše rastlinjake pa lahko že prej. Takrat lahko paradižnik sejemo tudi direktno na stalno mesto, sploh v rastlinjake. Za kalitev ne potrebuje tako visokih temperatur, kot paprika, optimalne temperature so od 18 do 20°C.

Paradižniki za rast plodov potrebujejo precej vode, vendar pa jih ni potrebno zalivati, če so ustrezno posajeni. V zemljo naredimo podolgovato luknjo (malo krajšo od velikosti sadike) in vanjo sadiko poležemo tako, da iz nje gleda le vrh sadike (vršiček in 2-4 vrhnji listi). Korenine in ostalo steblo zagrebemo z zemljo - po steblu bo namreč paradižnik pognal korenine in ker bo imel zelo močen koreninski sistem, bo lahko črpal vodo tudi iz globine in mu vode ne bo potrebno dodajati.

Pri paradižniku je zelo pomembno, da so rastline dovolj narazen. Če jih sadite preveč skupaj, se bo med njimi zadrževalo več vlage, zato bo hitreje prišlo do razvoja glivičnih bolezni. Priporočamo, da sadite sadike vsaj 75-100 cm narazen. Če želite dobro izkoristiti prostor v vrtu, priporočamo mešan posevek (med sadike paradižnika posadite npr. solato ali kapusnice). K paradižniku ne sadimo drugih plodovk, dobri sosedje pa so bazilika, solate, kapusnice...

Večino paradižnikov se pincira. To pomeni, da se jim trže zalistnike (list oz. vejica, ki zraste med glavnim steblom in listom). Paradižniku se ne trže listov. Ti so potrebni za tvorbo fotosinteze, s katero rastlina proizvaja sladkor, ki se skladišči v plodovih.

Paradižnik obdelujemo in obiramo na dan za cvet (po setvenem koledarju Marie Thun). Takrat spodbudimo nastavljanje novih cvetov in s tem novih plodov. Če obiramo paradižnik na dan za plod, s tem spodbudimo hitrejše zorenje, ne pa nastavljanja novih plodov, zato na ta dan obiramo le konec sezone, ko želimo, da čim več plodov, ki so že na rastlini, dozori do konca. Na dan za list pustimo rastline paradižnika popolnoma na miru, sicer lahko v kratkem pričakujemo prve znake glivičnih bolezni na rastlini in plodovih. Paradižnik, obran na dan za cvet, zdrži svež dalj časa, zato ga lahko takrat naberemo tudi za ostale dni, ko obiranje ni priporočljivo.